Namesto Uvoda:
Leta 1921 je Albert Einstain pisal prijatelju: »Človeško bitje je del celote, ki ji pravimo vesolje ali univerzum, delček, omejen v času in prostoru. Človek doživlja sebe, svoje misli in čustva kot nekaj ločenega od ostalega, a to je le nekakšna optična prevara njegove zavesti. Ta zmota je naša ječa, utesnjuje nas na naše osebne želje in naklonjenost do le nekaj ljudi, ki so nam najbližji. Naša naloga mora biti, da se rešimo iz te ječe, tako da razširimo svoje kroge sočutja in zaobjamemo vsa živa bitja in celotno naravo v njeni lepoti.«
ENA NAJLJEPŠIH IZJAV NIKOLE TESLE
"Delam za prihodnost in sodobniki me ne bodo razumeli. Toda nekega dne bodo prevladali zakoni narave, katerih skrivnosti sem odkril. In vse se bo spremenilo. Nastopilo bo obdobje modrosti, katerega glavne odlike bodo razumevanje časa, odkritje izvora neomejene energije ter oblikovanje snovi po volji znanstvenikov. Človekova zavest bo premaknila meje življenja in mogoče se bo pogovarjati z dušami umrlih. Spoznanja o življenju in smrti bodo napredovala. Prepričan sem, da je ves kozmos snovno in duhovno poenoten. V vesolju obstaja neko jedro, ki nas nenehno privlači in iz katerega dobivamo moč, navdih. Občutim njegovo silnost in vrednote, ki jih posreduje celotnemu vesolju. Sam nisem prodrl v skrivnost tega jedra, vendar vem, da obstaja. Če bi mu pripisal neko snovno lastnost, bi rekel, da je to svetloba. Ko ga skušam razumeti duhovno, sta to lepota in sočutje. Kdor ima v sebi to vero, je močan in delo mu je v veselje, saj se počuti kot ton v vseobsegajoči harmoniji.
Pismo indijanskega poglavarja Seattle-a (leta 1854)
Indijanski poglavar Seathl je leta 1854 napisal tedanjemu predsedniku
ZDA pismo. To je bil čas, ko so Indijanci izgubili vojno z belci in so
morali pristati na to, da svojo zemljo prodajo ter se odselijo z nje.
Naseliti so se morali na posebej določenem ozemlju - rezervatu. To
pismo je - po sto petdesetih letih - postalo sveto pismo ekologije.
Mnogi menijo, da gre za enega najlepših in najglobljih zapisov o
naravi:
Ko Veliki poglavar iz Washingtona pošilja svoj glas, da želi kupiti
našo zemljo, zahteva preveč. Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo
ali zemljo? Kako tuja se nam zdi ta zamisel. Če svežina zraka in
bistrina vode ne pripada nam, kako bi lahko kupčevali z njima?
Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica,
vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je
sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni
le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je
ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru
pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva.
Žuborenje vode je glas mojih dedov.
Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje.
Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse
pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje,
hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši in
vaši bratje.
Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot
tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo,
kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo.
Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki
jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na
zemljo, ki jim je dala življenje. Povejte svojim otrokom, da je zemlja
pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali.
Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati.
Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom.
Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša
mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš
ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja
življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku
kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po
vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja
dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je - zrak. Beli
človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihava. Kot nekdo, ki že
dolgo umira in je neobčutljiv za smrad. Če vam prodamo zemljo, nikar
ne pozabite, kako dragocen je zrak - od njega vse živi, vse si deli ta
zrak - zveri, drevesa, človek.
Razmislili bomo o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo, a težko bo, ker
nam je ta zemlja sveta. Če se jo bomo odločili sprejeti, bomo
zahtevali, da izpolnite tale pogoj: beli človek bo moral tudi z
živalmi na tej zemlji ravnati kakor z brati. Po prerijah sem videl na
tisoče bizonov, ki jih je beli človek pobil kar s svojega drvečega
ognjenega konja. Mi ubijemo edino takrat, ko nam to pomaga preživeti.
Kaj je človek brez živali? Če bi jih iztrebil, bi umrl tudi sam zaradi
globokega občutka samote v svoji duši. Vse, kar se zgodi živalim, se
bo kmalu zgodilo tudi človeku. V svetu je vse povezano.
Mi vemo: zemlja ne pripada človeku, človek pripada zemlji. Mi to vemo.
Vse je povezano, kakor kri, ki združuje eno družino. Zavedamo se tudi
tega, morda bo nekega dne to spoznal tudi beli človek: naš in vaš Bog
je isti Bog. Morda mislite, da Boga posedujete vi, kakor mislite, da
lahko posedujete našo zemljo. A to ni mogoče. On je Bog človeku in
njegovo usmiljenje je isto do rdečega in belega človeka. Ta zemlja je
Bogu dragocena in poškodovati zemljo pomeni pokazati prezir do njenega
Stvarnika.
Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec
življenja in začetek borbe za obstanek.
Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje.
Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s
prijateljem, bo uničil tudi sebe.





